Biography

ENGLISH

BIOGRAPHY

Vladimir S. Hromis ( Oct. 29, 1943 - April 13, 2009)

Vladimir Hromis was born on October 29, 1943 in Mrzlo Polje in what is now Croatia.  He was the third child of reverend Simeon Hromis and a school teacher Jelena Hromis.

After the end of World War II the family moved to Ruski Kerestur in what is now Serbia.  Vladimir spent there his early childhood until his father moved to another parish in Banja Luka in today Bosnia and Hercegovina.  In Banja Luka Vladimir finished his middle school and high school.  He played european handball in a second league club called “Mladost”.  He also played “tamburica” in an orcestra in trupe called “Vasa Pelagic”.

Vladimir received his Bachelour of Arts in Zagreb (today Croatia), majoring in Law.  After finishin university he moved to Novi Sad (Serbia) where he got married with Anna Miklovs from Djurdjevo.  Together they had three children: son Vladimir (1971) and daughters: Tatiana (1968) and Lidia (1973).

He worked as a judge in Regional Court in Novi Sad until 1973 when he decided to become a lawyer and open his own private practice in Ruski Kerestur.  In 1977 Vladimir was appointed judge in Regional Court in Novi Sad dealing with comercial entities.  He worked there until early 80s when he become a member of the board of directors of AIK NOVI SAD and dealt with legal metters withing the company.  In the second half of the 80s he was appointed president of Court in Novi Sad dealing with disputes between employers and employees.  In 1991 this court was eliminated and Vladimir decided to take a different route and he immigrated to USA with his wife and younger daughter, Lidia.  His sisters and one of his brothers already lived there as well as his son who was studying in Knoxville, Tennessee.

Vladimir lived in Philadelphia until 1998 when he bought a house in Bear (Delaware).  He worked at Sears as inventory administrator.  He stayed there until he retired in 2007 since his chronic lymphatic leukemia that he was diagnosed with in 1998 became worse.

Vladimir leaves his wife Anna, son Vladimir and daughters Lidia and Tatiana.  He also leaves 9 grandchildren: Helen, Hannah, Isabel, Stephen, Teresa, Veronica, Catherine and Damian.

He was always an active participant in the society he lived in:

• As a teenager he volunteered in building a railroad Brcko-Banovici.
• He organized regional and international meetings of Ruthenian and Ukrainian cultural organizations.
• He was the president of  Ruthenian Cultural Society “Maksim Gorki” in Novi Sad.
• For his work in legal profession he reseived a MEDAL (ORDEN ZASLUGA ZA NAROD).
• He was a member of board of presidents of Socialist Union in county of Liman in Novi Sad.
• He took part in many educational functions for legal profession and was an author of a few papers about the privatization of government owned companies and about partnerships and corporations.
• He was a member of the church council in Bizantine Catholic Church “Holy Ghost” in Philadelphia

During the last few years of his life he had a number of medical procedures and treatments in order to control chronic leukemia that he was suffering from.  He died of acute bronchialitis on April 13, 2009.  He was buried in Philadelphia on April 19, at St. Mary’s Ukrainian cemetery.

SRPSKI

ZIVOTOPIS

Vladimir S. Hromis (29/10/1943 - 13/04/2009)

Vladimir Hromis je rodjen 29. oktobra 1943 godine u Mrzlom Polju u danasnjoj Hrvatskoj.  On je bio trece dete svestenika Simeona i uciteljice Jelene Hromis.

Nakon zavrsetka drugog svetskog rata porodica se preselila u Ruski Kerestur u danasnjoj Srbiji.  Vladimir je tamo proveo rano detinjstvo dok njegov otac ponovo nije premesten, ovog puta u Banja Luku u danasnjoj Bosni i Hercegovini.  U Banja Luci  je Vladimir zavrsio osnovnu i srednju skolu.  Aktivno se bavio sportom i bio je clan rukometaskog kluba “Mladost”.  Svirao je tamburicu u tamburaskom orkestru u kulturno umetnickom drustvu “Vasa Pelagic”.

Pravni Fakultet je zavrsio u Zagrebu u danasnjoj Hrvatskoj 1967 godine.   Nakon sto je diplomirao preselio se u Novi Sad gde se ozenio sa Anom Miklovs.  Zajedno imaju troje dece: sina Vladimira (1971) i cerke Tatjanu (1968) i Lidiju (1973).

Vladimir je radio kao sudija u Opstinskom sudu u Novom Sadu do 1973. godine, kada je odlucio da otvori privatnu advokatsku kancelariju u Ruskom Krsturu.  1977. godine Vladimir je postavljen za sudiju Okruznog Privrednog suda u Novom Sadu.  Na tom mestu je radio do pocetka 80-ih godina kada je prihvatio poziciju u preduzecu AIK u Novom Sadu gde je bio direktor za pravna pitanja.  U drugoj polovini 80-ih godina Vladimir je bio predsednik Suda Udruzenog Rada u Novom Sadu.  Na tom polozaju je bio do ukidanja tog suda 1991. godine.  Iste godine Vladimir se preselio u Sjedinjene Americke Drzave gde su njegove sestre i jedan od brace  vec ziveli sa svojim porodicama.

Vladimir je ziveo u Filadelfiji (Pensilvanija) do 1998. kada se preselio u Bear (Delevar).  Radio je za lanac robnih kuca “Sears” kao administrator inventara.  Na tom radnom mestu je ostao do odlaska u invalidsku penziju 2007, usled pogorsanja hronicne leukociticne leukemije od koje je oboleo 1998. godine.

Vladimir je za sobom ostavio suprugu Anu, cerke: Lidiju i Tatjanu i sina Vladimira.  Takodje je ostavio i 9 unucica: Jelenu, Hanu, Julijanu, Izabel, Stefana, Terezu, Veroniku, Katarinu i Damjana.

Vladimir je uvek bio aktivni clan drustva jos od svoje mladosti:

• Kao omladinac ucestvovao je na radnoj akciji u izgradnji pruge Brcko - Banovici.
• Organizovao je regionalne i medjunarodnim smotrama kulturno umetnickih drustava.
• Bio je aktivni clan i neko vreme predsednik u kulturno-umetnickom drustvu Maksim Gorki u Novom Sadu.
• Dobitnik je ORDENA ZASLUGA ZA NAROD dodeljenog za njegov rad u sudijskoj profesiji.
• Bio je clan predsednistva Socijalistickog Saveza opstine Liman u Novom Sadu.
• Ucestvovao je na mnogobrojnim pravnickim savetovanjima i bio je autor nekolicine strucnih tekstova o privatizaciji drustvenih preduzeca te o osnivanju  privatnih preduzimackih preduzeca.
• U Filadelfiji je bio aktivan u Ukrajinskom kulturnom centru, te clan crkvenog odbora u grkokatolickoj crkvenoj opstini Svetog Duha.

Tokom zadnjih nekoliko godina njegovog zivota imao je prilican broj medicinskih zahvata i tretmana u cilju kontrolisanja hronicne leukemije od koje je bolovao.  Umro je od akutnog bronhialitisa 13. aprila 2009. godine.  Sahranjen je u Filadelfiji 19. aprila na Ukrajinskom groblju Svete Marije.

RUSINSKI

OPIS ZIVOTA

Vladimir S. Hromis (29/10/1943 - 13/04/2009)

Rodzel som se u Mrzlim Polju (Zumberak - Rep. Horvatska) 29. Oktobra 1943. roku. Tu moj ocec u casu II svetovej vojni - na tak volanej “sljebodnej partizanskej teritoriji” sluzboval jak hrekokatolicki svjascenik i opsluzoval zumbercanoh kotri prijali uniju zos svjatim prestolom u Rime 1610 roku.  Mac jak uciteljka u tih njemirnih casoh vojni nje robela alje cali svoj cas posvecovala nam dzecom i calej nasej familiji.  Za nasih rodicoh tot period ocovoho sluzbovanja bul najcessi u joho dluhorocnej svjascenickej karijeri i najnjebespecnjejsi za calu nasu familiju.

Po prestanku vojnih operacijoh i z formiranjom Novej Socijalisticknej Juhoslaviji, nasa famelija 1946 roku presla zic do RUSKOHO KERESTURA dze ocec dobil mesto kapelana, a mac mesto uciteljki u Keresturskej Osnovnej skoli.  Povojnovo casi za nas buli ceski bo panocove mali tretman jak ideolohijni neprijatelje postojacoho komunistickoho rezimu.  Maceri bulo zabranjene jak uciteljki hodzic do cerkvi, tak ze musela jak panjimatka potajno hodzic na zenski kobrus skrivajujuci se i maskirajuci se ze bi ju dahto nje prepoznal.  Taki obstavini reflektovali se i na nas - jak panocovskihdzecoh - tak i ja u vecej nahodoh pocuvstvoval njepravedne odnosenje gu mnje, karanje za postupki za kotri ja nje znosel njijaku odvicateljnosc.

U Keresture zme se useljeli do kapelaniji na Veljkim sore u samim centru valala.  No njeodluha derzava nacionalizovala totu hizu i ustupela ju na hasnovanje drukarnnji i Novinsko vidavaljnomu podprijemstvu “Ruske Slovo”.  Nam Casni sestri “Vasilijanki” ustupeli jih hizu na Makovskim sore (poznata jak ERDELJOVA HIZA bo ju tota famelija darovalasestrom).  Njeska se na tej lokaciji nahodzi novi budinok MANASTIRA.  Period zivota u Keresture za nas dzecoh bul najkrassi cas u calim nasim zivoce.  Dzecinstvo prevedzene u Keresture njihda nje moz zabuc, a ljudze i dzeci z kotrima zme tovarisovali za navse ostanju u nasim pametanju.

U Ruskim Keresture pocal som hodzic do skoli.  Ucela me uciteljka Cakanova, supruha profesora Stefana Cakana, poznatoho aktivistu u povojnovim casu medzi nami rusnacami.  Mnje bulo najvaznjejse buc zos pajtaskami i pajtasami zos klasi i veksinu svojoho casu hasnoval som bavic se z njima okreme z Julinom Papharhajovim, Vladom Ruskajovim, Jankom Vislavskivim, Jakimom Kanjuhovima i druhima.  Tu buli i pajtase zos susedstva Janko Racov, Mihal Ruskajov, Irinej Vadaskijov, Vladimir i Bohdan Beserminjovo i dr.

Najvecej zme se ljubeli bavic na uljicki pred nasu hizu, dze njeska - na istim mesce - i napraveni rizni napravi za bavenuje.  Tiz tak ljubeli zme se fodbalovac u dvore starej skoli alje labda nam casto prehodzela prejg proscoh do Hudakovej zahradi, ta se vse dahto musel prejg proscoh ze bi dolapel labdu.  Dakedi zme se fodbalovali i u cerkovnej porti, alje paroh to bars nje ljubel tak ze zme vse patreli ci nje idze.  Okreme krasne mesto za bavisko to bul begelj.  Prejg ljeta zme se isli kupac do Longova, a ljubeli zme i lapac ribi na Keresturksim pontonskim mosce.  Ked naso rodici kupeli kozu ja bul zadluzeni napasac ju na jarasu za begeljom dze bula nahoda stretnuc veljih valalskih hlapcoh od kotrih mohlo naucic dosc toho i njedobroho: kurenje, lamanje mladej kukurici na susednim polju, rizni dosc prosti rozhvarki itd.  Mi znali uzivac u sljebodi jaku zme mali dok mac bula na roboti u skoli a ocec u parohiji u kancelariji, a osemdesat rocna prababa po ocovej liniji, ocihljadno nje mohla ohanjec za nami sescerima dzecmi.  Posle zakoncenja stiroh klasoh osnovnej skoli, do pijatej klasi trebalo isc do “Novej gimnaziji” na veljkim sore.  Tu se vimahalo veljo vecej ucenja od skoljaroh, co mnje bars cesko padalo, bo som se ljubel bavic, hodzic na fodbal patric “Rusina” i navijac za svoj tim.

Za nas dzeci bulo ceske spoznanje ze ocec 1955 roku premesceni sluzbovac do Bosni do Banja Luki dze paroh tej cerkvi Franjo Latkovic umar.  Z Kerestura posli zme z veljkim placom i cuvstvom ze se naso dzecinstvo i bezbrizni zivot zakonceli i ze se njigda vecej nje povtorja.

U Banja Luki zme zili bljisko centra varosa, dze bula parohijalna hiza u kotrej se u prizemnej c asci nahodzela adaptovana cerkva.  Cerkva kotra bula u dvore u druhej svetovej vojni zbombardovana i calkom zvaljena, a spram informacijoh co mame zvaljeli ju Engleski vojni avioni.

Mac dostala robotu u susednim valalje Debeljkoh i dosc casu prevodzela na putovanje do skoli.  Ocec bul zavzati zos robotu u parohiji, tak ze sm mi dzeci uhlavnom museli starac sami o sebe. Do osnovnej skoli predluzeli zme hodzic, alje nam cesko padalo ze skola bula daljeko od nasoho domu i  trebalo peso kazdi dzenj po zimi i ljetnej horucavi tam hodzic.  Okremni problem z kotrim zme se stretli to Serbsko-horvatski jazik kotri mi nje mali nahodu u Keresture viucic.  Ked zme prevozisli totu barijeru, buli zme madzi najljepsima skoljarami tej skoli, a zdobuli zme i veljih naovih prijateljoh z kotrima zme se baveli, tak jak dakedi u Keresture.

Po zakoncenej osnovnej skoli, moja sestra Marca upisala se do Uciteljskej skoli, Natalka do gimnaziji a ja se tiz tak upisal do Uciteljskej skoli.  Tu som zdobul novih prijateljoh, a jak golman u druholigaskim klubu “Mladosc” z Banja Luki zdobul som popularnosc medzi mladima.  U sljebodni cas hral som u tamburovej orhestri “Vasa Pelagic” i mal nahodu obisc veljo mesta po Bosni i po druhih republikoh.  Moj mladsi brat Djura upisal se i zakoncel Strednju medicinsku skolu, sestra Nada Strednju tehnicku, budovateljnoho karamu, a brat Mikola Strednju tehnicku skolu masinskoho naprjamu. Period strednjoskilskoho obrazovanja ostanje mi za navse u pamjatki po dobrih profesoroh i visokej kvaliteti skoli. To me i opredzeljelo ze bim nastavel svojo skolovanje, a okreme z oblasci drustvenih naukoh.

Na Pravni fakultet u Zagrebu upisal som se 1962 roku.  Stretnul som se z problemom njeznanja Latinskoho jazika kotri mi u Uciteljskej skoli nje uceli.  Persi rok studijoh najvecej casu posvecel som Latinskomu jaziku i Rimskomu pravu.  Istorijski predmeti i sociologija nje predstavjali mi veksu poseskosc bo som u strednjej skoli zdobul dobru osnovu, na kotru vecljehko mohlo nadbudovac nove znanje.  Na persim roku bival som u panoca Jurja Pavica, dakedisnjoho paroha Novosadskej cerkvi, kotri i vincal 1940 roku mojih rodicoh.  Von u Zagrebu na Teoloskim fakultetu prepodaval predmet: “Istocno bogoslovlje”.  Poznanstvo z calu joho familijy ostanje mi vse u najkrassej pamjatki.

Na druhim, trecim i stvartim roku bival som u studentskih domoh, a karmel som se u STUDENSTSKIM CENTRU dze som mal nahodu upoznac se z veljima studentami z republikoh buvsej Jugoslaviji, a i z druhih zemoh.  Do Zagrebu na skolovanje prisol i moj brat Djura kotri se upisal na medicinski fakultet.  Okremnu aktivnosc zme rospocali z povjazovanjoh Ruskih i Ukrajinskih studentoh, a vec se tota aktivnosc presirela i na nasih studentoh u Ljubljani, Osijeku i po calej buvsej Juhoslaviji.  Prejg ljeta zme organizovali ljetni studentski i strednjoskolski tabori co se ukazalo jak barz dobra forma medzisobnoho upoznavanja nasih studentoh i jak metoda ucenja svojej istoriji, kulturi, jazika i nasih tradicijoh.  Okrem mnje tu se najvecej angazovali Olja Graljukova, Vladimir Bilenkij i joho brat Ljubo i sestra Lidija, Orest Vlasov, Josip Pankovic, Miroslav Kis, moj brat Djura i Ljubka Koljesarova i sicki  naso bohoslove kotri zili u nasim seminaru na “Gornjim gradu”.  Tu treba spomnuc i studentoh z Ljubljani: Romka Timkovoho, Slavka Pavlovica i Vladimira Dumku.

Po zakoncenim Pravnim fakultetu 1967 roku presol som zic do Novoho Sadu dze zili mojo djido i baba - macerovo rodici i jej braca Djura i Vlado z famelijami.  Istoho roku ozeljel som  se z Hancu Milovsovu, z Djurdjova, kotra robela u Novim Sadu u Novosadskej banki. Z moju robotu u pocatku nje islo ljehko.  Nazdaval som se ze budzem prijati do Radio Novoho Sadu, do nasej redakciji, alje nje vislo tak jak som planoval, tak ze som pocal robic u Opstinskim Sudu u Novim Sadu jak volonter pripravnjik.  O tri mesaci vzali me do sudu na stalnu robotu.  U Sudu som presol prez sicki odzeljenja, alje som se najvecej zatrimal na parnicnim odzeljenju u sudiji Kajki Igic-Jovic.  Robotu som barz ljubel i z veljkim entuzijazmom som ju robel.  Jak presli dva roki pripravnikovanja pristupel som pokladanju sudijskoho ispita.  Dzekujuci tomu ze som pravni fakultet zaknocel na jednim od najljepsih pravnih fakultetoh nje ljem u buvsej Juhoslaviji, alje i sirse, i dobrej pripravnjickej praktiki, ja ukazal visoki stupenj znanja i mojo vipitovace posle udzeljovali mi barz krasni komplimenti na ukazanomu znanju.

U mojim zivotu ocekovala me isce jedna garadica jaku trebalo prejsc a to odsluzic vojsku.  Mnje to barz cesko padalo bo som uz mal fameliju, a rodzela nam se i nasa najstarsa dzivka Tatjana.  Trebalo se rozisc od njih na jeden rok.  Vojsku som sluzel u Vrscu, ta mi to omozljivelo castejse vidzic se zos fameliju.  U tim casu umar moj djido po maceri Stefan Puskasov.  Baba Julka ostala sama ta vec mi presli zic gu babi i z tim prestalo naso podstanarstvo.

Po odsluzenju vojski pocal som robic u Okruznim sudu jak fahovi sotrudnjik.  Robel som na risovanju hrazdanskih predmetoh u II stupnju.  Tu som zdobul barz dobru praksu i uz posle sejsc mesacoh roboti vibrani som za sudiju Opstinskoho sudu.  Robel som na risovanju parnicnih predmetoh u persim stupnju.  Nazalj 1973 roku prislo cuvene Titovo “PISMO” z kotrim se vecej nje dozvoljelo robic na takih derzavnih robotoh nje clenom Komunistickej Partiji.  U situaciji ked trebalo risic co robic, ja se odlucel otvoric advokatsku kancelariji u Ruskim Keresture i nje prilapic taki pricisok na sebe.

U Ruskim Keresture som rozvil advokatsku kancelariju i pofrisko zaposljel daskeljih robotnjikoh ze bi se porobel poveksani obim roboti.  Za mnje robeli Julin Novta, Janko i Mirko Dudasovo.  Keresturci ljubeli ze mozu zadovoljovac svojo potrebi za parvnu pomoc na svojim jaziku, a nje museli putovac do Kuli, Verbasu  i Sombora.  Zastupal som i daval pravni usluhi i Kombinatu “Persi maj”, Fabriki namestaja “Josip Kras” zos Kuli i Kulskej targovini “Slavija”.  Robota bula cikava i veljim ljudzom z Kerestura pomohnul som u rozrisovanju jih pravnih problemoh.  Nazalj odvojenosc od fameliji upljivala na mnje ze bim prilapel ponknuce Tosi Gajinova  - predsidatelja OKRUZNOHO PRIVREDNOHO SUDU u Novim Sadu ze bim prilapel sudijsku funkciju i vracel se znova na robotu do sudu.

Jak advokat pocal som investovac do hizi jaku som rospocal budovac u Veterniku.  Poneze mi Viversna rada Vojvodini dala kvartelj na Limanu IV, ja rospocatu budovu predal i kupel na Fruskej Hori u Rakovcu portu z krasnim popatrunkom na Dunaj.  Tu zme zbudovali njeveljku hizu i posadzeli ovoci, i zrobeli za sebe mensu zahradku.  Tu zme preprovadzovali naso vikendi i posvececovali svoj cas dzecom i familiji.

Jak sudija Okruznoho privrednoho sudu sudzel som nje ljem privredni spori, alje i privredni prestupi privrednim organizacijom i odvicateljnim fizickim ljicom.  Tot period mojej pravnej karijeri ostanje mi za navse u pamjatki bo som robel coska co som vse zadal, a za robotu dobival pripoznanje i od advokatoh i od sudskej upravi.  Na rocnjicu sudstva davali se drustveni pripoznanja sudijom, s tim ze ljem ja dobil “ORDEN ZASLUGA ZA NAROD”.

Posle stiroh rokoh roboti u sudu dobil som vimohu ze bim posol robic do novoformiranoho AGROINDUSTRIJALSKOHO KOMBINATA “NOVI SAD”. To mala buc najveksa privredna organizacija u Novosadskim regionu zos prejg 50000 hektari zemi i 13 fabrikami za prerobok  hrani.  Nas bulo pejcme u keipi (poslovodnim odboru)  na cijim colu bul Ratomir Pavkov dotedasnji predsidatelj viversnej radi Opstini Slavija.  Moj zadatok bul pravno posoric sicki formativni akti novoformiranej privrednej organizaciji, a okreme dohodovne povjazovanje medzi udruzenima subjektami, shodno poznatej teoriji Edvarda Kardelja.  Stiri roki prevedzeni na tej roboti ostanju mi u pamjatki jak period ceskej roboti kotri nje znal za robotni cas i robota z ljudzmi kotra vimahalla veljo komunikaciji i unaprjamovanja jak treba robic shodno prinjesenim normativnim aktom.

Stiri roki na tej roboti frisko preljeceli i pocuvstvoval se zamor u roboti. Predsidatelj poslovodnoho odboru se pocahnul z tej roboti, ta i ja risel vracic se do sudu.  Toto mojo zadanje bulo vipoljnjene i ja bul postaveni za PREDSIDATELJA SUDA ZDRUZENEJ ROBOTI u Novim Sadu 1986 roku.  Sud mal kompetenciju za calu teritoriju juznej Backi u risovanju sporoh z robotnoho odnosenja, stambenih sporoh i vodzenja registra sickih privrednih subjektoh. U privredno-politickim zivoce tedisnjej Juhoslaviji prislo do veljkih premenkoh, kotri se kvalifikovali jak vivrsitelje toho co REFORMA kotru okoncovala vlada tedisnjoho predsidatelja Ante Markovica.  Privatizacija bul ceski proces bo generaciji kotri buli na colje privrednih subjektoh buli vihovani jak viversitelje toho co prihodzelo “od hore” najcastejse z urovnja centralnej vladi.  Ja najveksi cas svojej roboti posvecoval u komunikaciji z viversnima radami Novosadskih opstinoh i opstinoh Bac, Backa Palanka, Beocin, Temerin, Zabalj, Becej (Becej poznjejse vidvojeni do posebnoho sudu).  Trebalo veljo tolkovac ze bi se pribljizela problematika kapitalistickej privredi, okreme co to akciji, jaki se premenki sluca u odnosenju na vlasnosc, bo drustvenej vlasnosci tu vecej nje budze.  Iskustvo po tih pitanjoh zos perioda starej Juhoslaviji bulo zabute, tak ze ja jednu casc u svojej roboti posvecel preucovanju jak buli usoreni predvojnovi podprijemstva, jak funkcionovala sistema akcijoh, jak robotnjici jak vlasnjiki akcijoh vitvorjovali svojo pravo na upravjanje.

U svojim sljebodnim casu posvecoval som se roboti u kulturno posvitnih institucijoh nasej narodnosci.  Bul som predsidatelj KPD “Maksim Horki” z Novoho Sadu.  Dobri medzisobni odnosenja rozvivali zme z najveksu nasu kulturnu manifestaciju “Cervena Ruza” kotra se kazdoho roku otrimovala u Ruskim Keresture.  Tiz tak rospocali zme sotrudnjidstvo z masu narodnoscu u Slovackej.  Povjazali zme se z prednjakami Rusnacoh u Prjasove i kazdi rok odhodzeli na jih kulturnu manifestaciju u Svidniku.  Zos druhima cascami nasej narodnosci u Ukrajini, Poljskej, Rumuniji, Moldaviji nje mohli zme rozvivac odnosenja pre zavartosc tih zemoh gu Juhoslaviji, a samim tim i gu nam.  Dagdze 90-ih rokoh pocali zme rozvivac odnosenja i z Lemkami u Poljskej i vzali zme ucasc na jih manifestaciji tak volanej “VATRA” u Bilomu Boru.  Scem nahlasic veljke doprinosenje jake davali cleni “MATKI” na vitvorjovanju tih aktivnoscoh, okreme Irinej Timko jak dirigent, Bohdan Vislavski jak koreograf.  Tiz tak Djura Hrubenja a posle Vlado Cakan jak dorektore drustva, Djura Varga i Djura Lacak, Simeon Sakac, jak aktivni cleni drustva i veljki pomahace sickih aktivnoscoh drustva.  U drustve zme organizovali i sobotnji skoli za viucovanje macerinskoho jazika za naso dzeci.  Aktivnosci mladezi i starih bula nad sickima ocekovanjami nasej narodnosci i ljem dzekujuci jim mi buli priklad jak treba robic zos svoju narodnoscu i za Madjaroh i za Slovakoh i za sickih druhih kotri visoko ocenjovali taku robotu Drustva.

U sprovodzenju politicko ekonomskej reformi, jedna od najznacajnjejsih premenkoh bula prehodzenje od jednopartijskej sistemi na politicki pluralizam.  To znaci ze se omozljivjovalo organizovac nje ljem po liniji politickih opredzeljenjoh, alje i po nacionalnim opredzeljenju.  Persu taku organizaciju Rusnaci organizovali u Horvatskej pod nazvu “SOJUZ RUSINOH I UKRAJINCOH HORVATSKEJ”.  Naihodzaca kriza vimahala od nas ze bi se organizovali na urovnju calej buvsej Juhoslaviji.  Ja iniciroval stretnuce nasej Rusinskej i Ukrajinskej inteligenciji u hizi mojih rodicoh na Detelinari u Novim Sadu.  Tu zme se dohvareli organizovac “SOJUZ RUSINOH I UKRAJINCOH JUHOSLAVIJI” dze bi kolektivno pristupeli naso organizaciji zos republickoho urovnja.  Snovateljna shadzka bula u Robotnjickim dome u Novim Sadu.  Prisutni delegati ukazali visoku zacikavenosc za medzisobne sotrudnjictvo i risovanje pitanjoh od zajednjickoho interesa.  Uz se na tej shadski pocuvstvovala separatisticka linija kotru zastupali pojedinci, a kotri se posle i organizovali do svojej organizaciji: “RUSKA MATKA”.  Platforma tej organizaciji bula negiranje Ukrajini jak nasej maticnej zemi i bulo jaki kontakti z Ukrajincami u Vojvodini, Bosni i Horvatskej i druhih zemoh z kotrima Sojuz rozvival dobre sotrudnjictvo.  Za persoho predsidatelja Sojuzu bul vibrani Dr Julijan Tamas z Novosadskoho univerzitetu.  Ukrajina davala dobru potrimovku nasej organizaciji, a co bulo dobre preduslovije za efikasnu robotu Sojuza.  Po uhljadu na Sojuz pofrisko se politicki organicovali i druhi narodnosci u Vojvodini - Madjare, Slovaci, Horvati i Rumunje.

Mojo angazovanje hljedalo ze bi se u vihovanju dzecoh  vecej angazovala supruha Hanca, a dok dzeci buli mali zaposljovali zme i zeni kotri o njih vodzeli brigu dok zme buli na roboti.  Okrem Tanji mali zme i sina Vladimira i najmladsu dzivku Lidiju.  Sicki z uspihom zakonceli osnovnu skolu, Tanja se posle upisala do gimnaziji u Srimskih Karlovcoh dze kazdi dzen putovala do skoli.  Vladimir se upisal do strednjej tehnickej skoli elekticnoho naprjamu.  Lidija se upisala do strednjej Muzickej skoli.

Nazalj, politicna kriza, zos prihodom na vlasc Slobodana Milosevica se zaostrovala.  Z jednoho boku se javjali tendenciji o transformaciji Juhoslaviji do veljkej Serbiji, a z druhoho boku se insistiralo na pravu republikoh na samoopredzeljenje, a co znacelo formiranje okremnih derzavoh od poterasnjih republikoh.  Taka kriza privedla do vojnej intervenciji Slobodana Milosevica perse u Sloveniji, posle u Horvatskej, Bosni i Hercegovini i na Kosovu.

Moj status u sudu - jak osobi kotra javno vistupala za avtonomni prava Vojvodini, kotri buli zahrozeni zos intervenciju Milosevicovih prihiljnikoh - se nahlo premenjel i ja cuvstvoval ze som u njemilosci postojacej vlasci.  Konstitucija Juhoslaviji zos 1974 roku, dze Vojvodina mala visoki avtonomni prava i bula konstitutivni element federaciji, fakticno bula utarhnuta, posle organizovanoho mitingu Milosevicovih prihiljnjikoh prociv avtonomiji i jej zakonitej vlasci.  To mi davalo pravo otvoreno se boric za taki prava Vojvodini u kotrej i mi Rusnaci vitvorjovali visoki stupenj nacionalnih pravoh jak najmensa nacionalna mensina u Pokrajini, a z jakima akcijami Milosevicovih prihiljnikoh toti prava buli zahrozeni.  Okreme som spadnul do njemilosci posle nadpisa u Ruskim Slove o novej Konstituciji kotru Milosevic scel prinjesc.  Von obdurjoval ljudzoh ze nova konstitucija ma ljepsi risenja od starej.  Ja napravel analizu co o pravoh nacionalnih mensinoh  hutori stara konstitucija z 1974 roku, a co pretklada Milosevic ze bi se menjalo.  Jasno se ukazovalo zaljucenje ze joho propaganda obdrujovala  ljudzoh bo stara konstitucija mala ljepsi risenja, a joho predkladanje u stvari bulo atak na autonomiju pokrajinoh i atak na prava nacionalnih mensinoh.

U isti cas slucelo se ze Sud zdruzenej roboti bul utarhnuti, a Vojvodini odvzate pravo ze bi vibrala svojih sudijoh i toto pravo prenjesene na Skupstinu Republiki Serbiji.   To znaci ze ja z taku reputaciju jaku som mal, jak borec za avtonomni prava Vojvodini i za nacinalni prava nacionalnih mensinoh, ze som nje mohol njic dobroho ocekovac u risovanju mojoho statusa pred Skupstinu Serbiji.  Predomnu se javela alternativa ci se znova vracic do advokaturi i zacuvac svojo dostojanstvo, abo az i emigrirac z Juhoslaviji bo se nje vidzel konjec rospocatej krizi kotra eskalirala do otvorenej vojni zos zrobenima vojenima zlodjijstvami jaki svet u Evropi nje vidzel isce od II svetovej vojni.  Ja se odlucel emigrovac do Ameriki zos svojima rodicami kotri jak penzionere zili daskeljo roki u Novim Sadu i zos svoju fameliju.  U tot cas Tanja zakoncela Karlovacku Gimnaziju i odlucela se odac za Gorana Krasica.  Vladimir se u tot cas uz nahodzel u Ameriki u fameliji mojej sestri Mariji Bobrek dze zakoncel zaversnu klasu strednjej skoli i upisal se na koledz.  Z nami do Ameriki prisla najmladsa dzivka Lidija kotra se upisala do stvartej klasi strednjej skoli u Seyre-u.  Prihod do Ameriki bul skapcani z ucenjom Anglijskoho jaziju.  Za dzeci to nje predstavjalo veksi problem, bo malo veljo vecej komunikaciji z pajtasami i pajtaskami, alje za mnje i supruhu ukazalo se to jak veljki problem bo bulo preduslovije za nahodzenje bulo jakej roboti.  U pocatu -  kolo 6 mesaci - zili zme u SEYRE na siveru Pensilvaniji na hranjici z derzavu Nju Jork.   Tu ocec robel na parohiji i otrimoval calu familiju.  Mnje se ukazala nahoda zaposljic se jak bibliotekara u UKRAJINSKIM KULTURNO OBRAZOVNIM CENTRU u Filadelfiji u derzavi Pensilvanija.  Tak se nasa famelija odvojela od mojih rodicoh i mi presli zic do Filadelfiji dze nam pomohla Ukrajinska hromada kolo zaposljenja i nahodzenja bivanja u jednej ukrajinskej fameliji.

Supruha dobila robotu u njedaljekim spitalju u opsluhovanju pacijentoh u terpezariji. Zos zljepsanjom Anhlijskoho  jazika ja polozel ispit za roboti predavanja njeruhovoscoh i zaposlljel se u jednej veksej specijalizovanej agenciji za taki roboti.  Nazalj rozvivanje klijenteli nje islo takze som se odlucej u maju 1994 roku prejsc robic do jednej od najveksih targovinskih organizacijoh u Ameriki - do SIRSU.  U pocatku som robel na predavanju bilej tehniki, a posle som presol na roboti rahunovodstva, okreme na risovanje inventarskih problemoh medzi nasima kupcami i dobavljacami.  Tu som ostal robic do svojoho penzionovanje 2007 roku.  U jednim periodu roboti kompanija se preseljela do Newarku, derzava Delevar, tak ze i nasa famelija u tim casu presla zic bljizej roboti.  Moja supruha u tim periodu robela u rpestiznej targovinskej organizaciji za promet modnoho obljeciva LORD AND TAYLOR.  Tu ostala robic do penzionovanja i nasoho vracanja do Filadelfiji.

Na pocatku nasoho penzionoho viku Supruha Hanca posvecela se unukom, a ja otrimovanju svojoho zdravja kotre se pohorsalo i co bula pricina i predcasovo odhoda do penziji.  Dzeci formovali svojo fameliji i posveceli se svojim robotom.  U sljebodnim casu jase angazoval u Rusinskej hrekokatoljickej cerkvi “Svjatoho duha” u Filadelfiji dze som vibrani do cerkovnoho odboru.  Nazalj odnosenja pomedzi Ukrajinsku hrekokatolicku cerkvu zos sedziskom u Filadelfiji i Rusinsku hrekokatolicku cerkvu zos sedziskom u Pitsburgu bars zaostreni isce od casunasilnoho dzeljenja kotre ohabelo hljiboki posljidki kotri se teras otac prenosa i na sicki druhi derzavi dze Rusnaci rosati ziju.  Toti dzeljenja i mi u derzavoh buvsej Juhoslaviji cuvstvujeme jak coska co nas odvajalo od nasoho maticnoho Ukrajinskoho naroda i od nasej maticnej zemi Ukrajini.

Februar 2008. roku